stran 1
Koncept metadiskurza se v uporabnem jezikoslovju nanaša na tiste dele besedila, ki ne prinašajo novih
vsebinskih informacij, temveč prispevajo k organizaciji besedila ali pa k odnosu med piscem in bralcem.
V članku predstavim nov vidik metadiskurza, ki je viden zlasti v pogovorih, in ga imenujem upravljanje
pogovora. Definiram tri ravni upravljanja pogovora: upravljanje tem pogovora, upravljanje menjavanja
vlog in upravljanje tvorjenja izjav. Na podlagi praktičnega gradiva skušam definirati vrste diskurznih
sredstev, prek katerih govorci v analiziranem gradivu upravljajo pogovor, da bi lahko opazovala načine,
kako se ta metadiskurzna funkcija realizira. Izkaže se, da sredstva v funkciji upravljanja pogovora skorajda
ne bi mogla biti bolj raznovrstna, hkrati pa lahko za veliko teh sredstev (prozodija, govorna dejanja,
propozicijska vsebina ...) rečemo, da ne opravljajo samo ali predvsem metadiskurzne funkcije upravljanja
pogovora.
1 Kratek pregled koncepta metadiskurza
Koncept metadiskurza (tudi metabesedila) se je uveljavil zlasti v uporabnem
jezikoslovju, večinoma v preučevanju znanstvenega in strokovnega diskurza (npr.
Crismore, Farnsworth 1990; Mauranen 1993; Hyland 1998; Abdi 2002; Dahl 2004;
Pisanski Peterlin 2005a), redkeje tudi drugih vrst pisnega diskurza, npr. v medijih
(Le 2003), reklamnih besedilih (Fuertes-Olivera idr. 2002), redkeje govorjenega
diskurza: parlamentarnih debat (Ilie 2003), sociolingvističnih intervjujev (Heisler
idr. 2003), vsakdanjega pogovora (Schiffrin 1980) ...
V slovenističnem jezikoslovju sodi med osrednje avtorje o metadiskurzu Agnes
Pisanski Peterlin (2001; 2002; 2005a; 2005b). V svojih raziskavah analizira
metadiskurzne oz., kot sama imenuje, metabesedilne elemente v znanstvenih
člankih. Osredotoči se na dve vrsti metabesedilnih elementov, kažipote (v besedilni
funkciji) in označevalce odnosa do vsebine (v medosebni funkciji). Kažipoti
spadajo po Hylandovem modelu (2000: 111) med endoforične označevalce (ti se
nanašajo na informacije v drugih delih besedila), označevalci odnosa do vsebine
pa izražajo avtorjev odnos do propozicijske vsebine. Drugi slovenski avtorji se s
konceptom metadiskurza ali metabesedila, kot izhaja iz uporabnega jezikoslovja,
večinoma ne ukvarjajo eksplicitno, vendar pa nekateri raziskujejo posamezne
Jezik in slovstvo, let. 52 (2007), št. 3−4
Darinka Verdonik
UDK 821.112.2(497.4 Verdonik D.
Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru
darinka.verdonik@uni-mb.si; darinkaverdonik@gmail.com
UPRAVLJANJE POGOVORA KOT
METADISKURZNA FUNKCIJA

stran 2
4
Darinka Verdonik
jezikovne elemente, katerih rabo bi lahko pogosto označili za metadiskurzno (npr.
Gorjanc (1998) razpravlja o konektorjih v slovenskem jeziku; Kalin Golob (2000)
o sklicevalnih avtomatizmih; Smolej (2004) o členkih kot besedilnih povezovalcih;
Schlamberger Brezar (1998) o povezovalcih v diskurzu; Verdonik (2006a) o
diskurznih označevalcih).
Razumevanje metadiskurza v uporabnem jezikoslovju ni povsem enotno, pregled
različnih modelov in razlik med njimi najdemo na primer v (Pisanski 2001: 284) ali
(Hyland 2005). Definicije metadiskurza se večinoma opirajo na razlikovanje med
propozicijsko vsebino in metadiskurzom, pri čemer metadiskurz označuje vse
tisto, kar gre prek propozicijske vsebine in npr. organizira, komentira, interpretira,
ocenjuje propozicijsko vsebino, ne doda pa ji nič novega.
Metabesedilni elementi so /.../ tisti deli besedila, ki ne prinašajo novih vsebinskih
informacij, temveč
prispevajo k organizaciji besedila (so v besedilni funkciji) ali pa k odnosu med piscem
in bralcem (so v
medosebni funkciji). (Pisanski Peterlin 2005a: 15.)
Avtorji se natančni definiciji propozicijske vsebine, ki naj bi predstavljala nasprotni
pol metadiskurza, pogosto izogibajo. Termin propozicija je sicer tesno povezan s
filozofijo, kjer se praviloma povezuje z (ne)resničnostnim pogojem: propozicijo je
mogoče označiti za resnično ali neresnično. V tem duhu jo razume tudi Halliday
(1994: 70-71): propozicija je tisto, o čemer je mogoče diskutirati, in se nanaša na
semantično funkcijo stavka pri izmenjevanju informacij; vendar hkrati opozori,
da takšna raba koncepta propozicije izključi celoten spekter semantičnih funkcij
stavka pri izmenjavanju dobrin in storitev (ibid.). Hyland (2005: 19) meni, da
razumevanje propozicije v duhu pogoja (ne)resničnosti ni v veliko pomoč pri
ločevanju metadiskurza in propozicije, podobna mnenja lahko zasledimo tudi pri
nekaterih drugih avtorjih (npr. pri Ifantidou (2005), ki skuša zato definirati drugačne
temelje metadiskurza). Prav tako Hyland (1998: 444) opozarja, da metadiskurza in
propozicije ne moremo vedno ločiti. Podobno ugotavlja tudi Pisanski Peterlin ob
raziskavi metadiskurza v slovenskih besedilih (2005a: 33):
Ob natančnejšem pregledu metabesedilnih elementov v analiziranem gradivu se pojavlja
vprašanje, ali
je sploh mogoče in smiselno določati, katere besede v posamezni povedi imajo
metabesedilni, katere pa
propozicijski pomen.
Problem ločevanja metadiskurza in propozicijske vsebine pa analizira še naprej in
opozarja:
Metabesedilni elementi niso čiste, samostojne slovarske oblike besed, temveč vsebujejo
tudi druge
semantične in slovnične prvine. (Pisanski Peterlin 2005a: 35.)
Druga značilnost koncepta metadiskurza v uporabnem jezikoslovju je ločevanje med
medosebnim in besedilnim metadiskurzom. Ločevanje sovpada s Hallidayevim

stran 3
Upravljanje pogovora kot metadiskurzna funkcija
ločevanjem besedilne in medosebne funkcije stavka ali, bolje, temelji na njem.
Povzamemo lahko, da besedilni metadiskurz organizira besedilo diskurza, medosebni
pa izraža odnos tvorca do diskurza. Vendar nekateri avtorji opozarjajo, da tudi tukaj
razlikovanje med enim in drugim ni enoznačno. Ifantidou (2005: 1328) na primer
opozori ne delno prekrivanje obeh vrst diskurza, in tudi Hyland (1998: 444) opozarja,
da metadiskurz ne opravlja nujno samo medosebne ali samo besedilne funkcije. Še
bolj zaostri to mnenje v (Hyland 2005: 48-50), kjer zagovarja medosebni model
metadiskurza, po katerem ima vsaka vrsta metadiskurza vedno tudi medosebno
funkcijo.
Avtorji se večinoma strinjajo, da je metadiskurz funkcija in da so lahko isti jezikovni
elementi v enem kontekstu v funkciji metabesedila, v drugem v funkciji propozocije.
Tako na primer Hyland (1998: 441; 2005: 24-25) opozarja, da lahko posamezna
oblika služi ali propozicijski ali metadiskurzni funkciji. Tudi Vande Kopple (1997)
pravi, da mora ostati prva skrb metadiskurzna funkcija, in ne posamezne oblike, ki
lahko izpolnijo to funkcijo. Dodaja, da lahko včasih ista oblika izpolnjuje več kot
eno metadiskurzno funkcijo ali da lahko izpolnjuje metadiskurzno funkcijo na enem
mestu in propozicijsko na drugem. S tega vidika analizira metadiskurz tudi Agnes
Pisanski Peterlin (2005a: 32):
Metadiskurz je namreč pragmatična in nikakor ne formalna kategorija/./
Poleg metadiskurza je v jezikoslovju znan termin metajezik. Kot opozarja Jakobson
(1996: 157), je izraz sicer vpeljal A. Tarski, vendar je bil Jakobson tisti, ki je spodbudil
njegovo nadaljnjo rabo, s tem ko je kot metajezikovno določil tisto funkcijo jezika,
ki je osredotočena na kod:
Kadar koli morata pošiljalec in ali/naslovljenec preveriti, ali uporabljata isti kod, se
govor osredotoči na
KOD: opravlja METAJEZIKOVNO (tj. glosarsko) funkcijo. (Jakobson 1996: 157.)
Navaja primere kot Ne razumem vas – kaj mislite s tem?, Kaj ste hoteli reči?,
Razumete, kaj hočem reči?. Po Jakobsonovi delitvi funkcij je metajezikovna fukcija
ločena od fatične, ki je usmerjena k stiku – gre za »sporočila, ki naj bi predvsem
vzpostavila, nadaljevala ali pretrgala komunikacijo, preverila, ali kanal deluje
/.../, pritegnila sogovornikovo pozornost ali potrdila, da je še zmerom pozoren«
(Jakobson 1996: 156). Predvsem v tradicionalnem slovenističnem jezikoslovju je
koncept metajezika dobro poznan (npr. Vidovič Muha 2000: 62).
Širši je koncept metakomunikacije, poznan predvsem v sociologiji in drugih
družbenih in humanističnih vedah. Povezuje se predvsem z Gregoryjem Batesonom,
angleškim antropologom, sociologom, jezikoslovcem in kibernetikom, ter njegovimi
sodelavci. Bateson definira metakomunikacijo kot diskurz, katerega predmet je
lahko tako kodifikacija sporočila (na primer pomen nekega izraza) kot razmerja med
udeleženci v diskurzu (povzeto po Schiffrin 1980: 201).

stran 4
6
Darinka Verdonik
2 Metadiskurz v govorjenem diskurzu
Ker je predmet te razprave metadiskurz v pogovoru, nas podrobneje zanimajo sicer
redkejše raziskave metadiskurza v govorjenem diskurzu.
Schiffrin (1980) si zastavi vprašanja, kako je govor o govoru, ki ga imenuje metagovor
(angl. meta-talk), integriran v diskurz, na katerih mestih se rabi in zakaj prav tam.
Predmet njenih analiz so sociolingvistični intervjuji. Poleg tega da je lahko govor
predmet celotnega pogovora, npr. pri jezikovnem pouku ali psihoterapevtski seansi,
je lahko govor tudi stranski predmet katerega koli pogovora, npr. prek izrazov kot
to sem mislil, pravim ti, tako bom rekel ... Zavedajoč se problemov, ki obkrožajo
definiranje metajezikovne funkcije jezika, Schiffrin (1980: 201-202) določi tri
kazalce metagovora:
3 metajezikovni nanosniki – entiteta, na katero se nanosnik nanaša, je nekaj,
kar je v jeziku samo po sebi (beseda, besedna zveza, stavek, poved), in
jo nanosnik označi kot element jezika; lahko pa se nanosnik nanaša tudi
na entiteto, ki je zaznamovana z umeščenostjo v besedilo; metajezikovni
nanosniki so npr. diskurzni deiksi (prejšnji, naslednji, prvič ...),
4 metajezikovni operatorji – označujejo modifikacijo propozicije ali
kombinacijo propozicij v bolj kompleksne oblike; npr. diskurzni povezovalci
na primer, z drugimi besedami, mislim ...,
5 metajezikovni glagoli – poimenujejo stvari v jeziku, vključno s stvarmi,
ki jih ljudje počnemo z jezikom; npr. reči, povedati, vprašati, definirati,
dokazovati ...
Če primerjamo to klasifikacijo z drugimi (Crismore, Farnsworth 1990; Vande
Kopple 1997; Hyland 1998; Hyland 2005), vidimo, da Schiffrin (podobno kot
npr. Mauranen 1993) šteje za metagovor samo besedilni metadiskurz, ne pa tudi
medosebnega. Vendar v zaključku ugotavlja, da ima tudi metagovor tako predstavno
kot ekspresivno dimenzijo: na predstavni, informacijski ravni učinkuje kot sredstvo
organiziranja, na ekspresivni ravni pa kot sredstvo vrednotenja.
Drugačna izhodišča koncepta metadiskurza, kot smo jih predstavili do zdaj, izbere
Ilie (2003), ki analizira metadiskurz v govorih v parlamentu. S terminom metadiskurz
označuje premike v ravneh diskurza, s katerimi tvorec sporočilo, usmerjeno na več
ravni, posreduje hkrati z diskurzom, in sicer vzporedno z diskurzom, za diskurzom
ali nad diskurzom (Illie 2003: 79). Navaja, da je metadiskurz lahko usmerjen v tri
različne ciljne točke oz. tri različne metaravni: sporočilo, naslovnika in tvorca. Temu
ustrezajo tri različne funkcije: usmerjenost v sporočilo, usmerjenost v naslovnika,
usmerjenost v tvorca. Metadiskurz v instituciji (parlamentu) opazuje kot vrsto
retorično strukturiranih komunikacijskih in interakcijskih strategij, ki jih govorec
uporabi, da označi, poudari, ublaži, prekliče posamezne dele diskurza in njihovo
različno relevantnost za različne naslovnike in/ali občinstvo. Metadiskurzne izjave se
lahko pojavijo poleg diskurzne enote, pred njo, za njo ali med diskurznima enotama
– dodani metadiskurz – ali pa med dvema deloma iste diskurzne enote – vstavljeni
1
Kaj pomenijo tri enotnosti? Sto enotnosti bi vam lahko ponudil, pa bi bile še vedno samo ena. /…/ Pesnik
in občinstvo morajo čutiti to enotnost, ne pa je klasificirati. (Cit. po Zupančič 1972.)

stran 5
Upravljanje pogovora kot metadiskurzna funkcija
metadiskurz. Metadiskurz vidi torej kot neke vrste komentar k diskurzu, ki poteka
hkrati s taistim diskurzom, ki ga komentira, in je umeščen vanj. Metadiskurzne
izjave lahko imajo več različnih funkcij hkrati in jih ni vedno enostavno ločiti od
diskurza.
Na soroden, čeprav drugačen način je koncept metadiskurza predstavljen v (Heisler
idr. 2003), ki analizirajo metadiskurz v korpusu sociolingvističnih intervjujev. Avtorji
govorijo predvsem o metadiskurznih komentarjih, ki delujejo na treh različnih ravneh:
interakcijski, besedilni in emotivni. Na interakcijski ravni skušajo metadiskurzni
komentarji pritegniti pozornost naslovnika in opozoriti na pomembnost določene
izjave, ne da bi jo hkrati kakor koli vrednotili. Tovrstni komentarji so npr. naj povem,
me razumete ... Na besedilni ravni skušajo metadiskurzni komentarji opozoriti
naslovnika na razmerje, ki ga želi tvorec vzpostaviti med ciljno izjavo in drugimi deli
besedila. Takšni so na primer komentarji to ti pravim zato, ker ..., lahko torej rečemo
ipd. Emotivni metadiskurzni komentarji skušajo usmeriti pozornost naslovnika k
določeni izjavi tako, da jo vrednotijo, jo na primer označijo z negativno emocijo.
Takšni so na primer komentarji žal mi je, da moram to reči ali zlobno je reči ipd.
Predmet raziskave, predstavljene v (Heisler idr. 2003), so emotivni metadiskurzni
komentarji. Vprimerjavi z Illie (2003) Heisler idr. (2003) kot metadiskurzne označijo
predvsem komentarje, ki so usmerjeni v besedilo, ne pa tudi tistih, ki so usmerjeni
v naslovnika ali tvorca.
Illie (2003) in Heisler idr. (2003) predstavijo precej drugačna izhodišča metadiskurza,
kot smo jih opisali v prejšnjem poglavju. Ne temeljijo več na razlikovanju propozicije
in metadiskurza, pač pa predvsem na konceptu refleksivnosti (Illie 2003) oz.
samorefleksivnosti (Heisler idr. 2003).
3 Upravljanje pogovora
Pregled razprav o metadiskurzu kaže, da gre za ploden koncept, ki spodbuja različne
interpretacije in s tem odpira nove poglede na dogajanja in procese v diskurzu. V tem
poglavju skušam postaviti izhodišča za še en vidik metadiskurza – metadiskurz je
(tudi) upravljanje pogovora in s tem diskurza. Na različne vidike pomembno vpliva
gradivo, ki ga vzamemo za analizo. Pisni, zlasti pisni znanstveni in strokovni diskurz
običajno predstavljajo obsežna, kompleksno sestavljena in zahtevna besedila, pri
katerih opremljenost s kazalci po besedilu in komentarji olajša interpretacijo, zato
jih avtorji pogosto uporabljajo in postanemo pri analizi pozorni nanje. Povsem
drugače je v telefonskih pogovorih, ki jih vzamem za gradivo v tej raziskavi: tak
pogovor sooblikujeta dve osebi, ki si nenehno izmenjujeta vlogo tvorca in naslovnika
(zato se morata usklajevati glede vsebine, menjavanja vlog, poteka pogovora ...),
komunikacija poteka prek govornega prenosnika (pri katerem ima pomembno vlogo
sporočila tudi prozodija), tvorjenje in interpretacija sta časovno omejena na zelo
kratek čas v trenutku komunikacije (zato besedila nikakor niso tako kompleksna
in zahtevna kot v pisnem akademskem diskurzu), naknadna interpretacija je, razen
izjemoma, mogoča samo po ne preveč zanesljivem spominu ... V zgoraj citiranih
2
N. d., str. 410.

stran 6
8
Darinka Verdonik
raziskavah predstavijo drugačne vidike metadiskurza prav avtorji, ki analizirajo
govorjeni diskurz (Illie 2003; Heisler idr. 2003); zelo verjetno tudi zaradi razlik v
gradivu, ki je predmet analize.
Kot ugotavljam v prvem poglavju, temelji koncept metadiskurza predvsem na
razlikovanju med propozicijo in metadiskurzom, ki pa ni vedno uspešno, če pri
tem propozicijo definiramo na podlagi (ne)resničnostega pogoja. Hyland (2005:
38) ponudi drugačno osnovo: propozicije so stvari, ki so del sveta, metadiskurz so
stvari, ki so del diskurza. Toda tudi diskurz, pa čeprav diskurz, ki poteka v sedanjem
trenutku in še ni zaključen, je del sveta in ga ne moremo opazovati povsem izolirano.
Sveta pri tem ne razumem samo kot materialni svet, ampak tudi kot družbeni in
mentalni svet. Prav tako na svet ne gledam kot na nekaj objektivnega, stalnega in
nespremenljivega, ampak se razlikuje od posameznika do posameznika in se hkrati
pri vsakem posamezniku nenehno spreminja. S tega stališča torej pridejo v diskurzu
v stik bolj ali manj različni svetovi posameznikov, pri čemer se znanja, izkušnje,
informacije, stanja, lastnosti ... pretakajo med njimi. Del sveta vsakega posameznika
so tudi pretekli diskurzi in seveda tudi trenutni, v sedanjem trenutku potekajoč/-i
diskurz/-i. Zmožnost jezika in diskurza, da govori sam o sebi, je tako pričakovana –
presenečeni bi bili, če o jeziku in preteklem diskurzu oz. delih diskurzov (tudi tistih,
ki potekajo ta trenutek) ne bi mogli govoriti. Pač pa je s tega zornega kota zanimivo,
kako tvorci in naslovniki v diskurzu obvladujejo časovno dimenzijo: sedanji
trenutek je izmuzljiv, če smo zelo natančni, se morajo tvorci in naslovniki nenehno
orientirati po (trenutno potekajočem) diskurzu nazaj in naprej. Tega izhodišča v
pregledanih razpravah o metadiskurzu ne zasledim eksplicitno izpostavljenega. Pač
pa Illie (2003) in delno tudi Heisler idr. (2003) opozorijo, da se morajo govorci poleg
tega orientirati tudi med različnimi ravnmi diskurza. Oboje, orientacija po časovni
dimenziji in med ravnmi diskurza, nudi izredno zanimiva izhodišča za nadaljnje
raziskave.
Vendar želim v tej razpravi kot metadiskurzno izpostaviti še neko drugo funkcijo
– upravljanje pogovora. Pri tem izhajam iz rezultatov raziskave diskurznih
označevalcev (Verdonik 2006a) in popravljanj (Verdonik 2006b). Diskurzne
označevalce v (Verdonik 2006a) določim kot vrsto izrazov, ki v nekaterih rabah
nič ali skoraj nič ne prispevajo k propozicijski vsebini. V zaključku (Verdonik
2006a) definiram štiri pragmatične vloge diskurznih označevalcev: povezovalnost,
vzpostavljanje in vzdrževanje stika med sogovorniki, izražanje odnosa do vsebine
ter organiziranje poteka diskurza. Če sledimo tistim interpretacijam metadiskurza,
ki temeljijo na ločevanju propozicije in metadiskurza, so diskurzni označevalci v
vseh teh vlogah metadiskurzna sredstva, v vlogah povezovanja in organiziranja
poteka diskurza funkcionirajo kot besedilni metadiskurz, v vlogah vzpostavljanja
in vzdrževanja stika med sogovorniki ter izražanja odnosa do vsebine pa kot
medosebni metadiskurz. Toda samo vloga organiziranja poteka diskurza pomeni
upravljanje diskurza, kot ga razumem tukaj (glej naslednji odstavek). V (Verdonik
2006b) analiziram samopopravljanja v pogovoru in ugotavljam, da so neke vrste
metadiskurzna funkcija (upravljanje), ki je v razmerju z osrednjim sporočilom (lahko
bi rekli tudi predstavnim pomenom) in interakcijo (kar lahko poimenujemo tudi
medosebna, socialna funkcija) – razlaga, ki jo utemeljujejo Allwood idr. (1990).

stran 7
Upravljanje pogovora kot metadiskurzna funkcija
Upravljanje pogovora (angl. conversation management ali conversational
management) ter nadpomenka upravljanje diskurza (angl. discourse management)
po mojem vedenju do zdaj še nista bila posebej izpostavljena kot metadiskurzna
funkcija. V slovenskem prostoru sta to bolj ali manj nova pojma, v angleščini pa
precej široko uporabljana. Rabita se na primer v jezikovnih tehnologijah pri razvoju
aplikacij za komunikacijo človeka s strojem, v medicini na primer pri terapijah
oseb, ki trpijo za afazijo, pri komunikacijah v menedžmentu, v diskurznih študijah,
ki preučujejo mehanizme in strategije kontrole nad posameznimi družbenimi
skupinami, seveda pa tudi v pragmatičnem jezikoslovju pri preučevanju jezikovnih
sredstev za upravljanje diskurza/pogovora. V kontekstu pragmatičnega jezikoslovja
uporabljam termin upravljanje pogovora tudi tukaj. V tematski številki Journal of
Pragmatics urednik (Mey 2006) upravljanje diskurza označi kot načine, ki jih imajo
govorci in pisci na voljo, da organizirajo in upravljajo svoj diskurz in diskurz drugih.
V tej razpravi upravljanje pogovora razumem kot načine, kako se sogovorniki
dogovarjajo o poteku diskurza oz. upravljajo potek diskurza. Pri tem opazujem te
procese na treh strukturnih ravneh pogovora: na ravni tem, vlog in izjav. (Več o
tovrstni delitvi strukture pogovora glej (Verdonik 2006c).) V pogovoru govorci
določajo teme pogovora, se o njih dogovarjajo in signalizirajo prehode med temami;
dogovarjajo se o menjavanju vlog in signalizirajo primerna mesta za menjavo;
razkrivajo proces tvorjenja izjave in posegajo vanj. Osredotočim se torej samo
na upravljanje pogovora, ki ga izvajajo aktivni udeleženci istega pogovora. Tudi
tovrstno upravljanje je mogoče razumeti kot pogovor o pogovoru, kot metapogovor
oz. metadiskurz, in to v zelo ozkem pomenu.
4 Gradivo za analizo in metoda
Kot gradivo za analizo sem uporabila govorni korpus Turdis-1, ki vključuje
30 telefonskih pogovorov v turizmu in je bil spomladi 2004 posnet na Fakulteti
za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru. Polovica
pogovorov je s turističnimi delavci v turističnih agencijah Kompas, Sonček,
Neckermann Reisen in Aritours, četrtina s hotelskima recepcijama hotelov Habakuk
in Piramida ter četrtina z informatorkami v turistični pisarni MATIC. Posneto gradivo
je transkribirano z orodjem Transcriber. Pogovori so prepisani in segmentirani po
načelih, ki deloma sledijo priporočilom EAGLES in nekaterim načelom prepisovanja
govornih baz tipa Broadcast News (prim. Žgank idr. 2004). Celotna dolžina posnetih
pogovorov v Turdis-1 je 106 minut, korpus obsega 15.163 besed, 2735 različnih
besed, 2386 izjav, povprečna dolžina pogovora je 3,5 minute.
Metoda temelji na kvalitativni analizi gradiva. Na podlagi zgoraj definiranih
teoretičnih izhodišč upravljanja pogovora najprej ločim tri strukturne ravni pogovora:
teme, vloge in izjave. Nato natančno definiram, kaj pomeni upravljanje posamezne
od teh ravni. Zatem skušam določiti vrste diskurznih sredstev, s katerimi si govorci
pomagajo, da opravljajo funkcijo upravljanja, kot sem jo definirala. Rezultate analize
predstavljam v nadaljevanju. Kvantitativne analize teh sredstev, ki je bila sprva
tudi nameravana, ne vključim, saj se pokaže, da so preveč raznovrstna: vključiti bi
bilo treba semantično, sintaktično, besedno, prozodično in še kakšno označevanje
gradiva, kar predstavlja izredno kompleksno nalogo.

stran 8
10
Darinka Verdonik
5 Sredstva upravljanja pogovora
5.1 Upravljanje tem pogovora
Upravljanje tem pogovora se nanaša na načine, kako tvorec signalizira, kaj bo
(naslednja) tema pogovora, kako sogovornik signalizira, ali se strinja oz. ne strinja
z napovedano temo, ter kako se sogovornika dogovarjata o prehodih med različnimi
temami in o zaključku pogovora.
Konverzacijska analiza pogovor razdeli na sekcije: uvod, jedro, zaključek, jedro
pa še naprej na posamezne teme oz. tematske sklope. Kot opozarja Levinson
(1983: 314-315) in kot hitro ugotovimo iz analize avtentičnega gradiva, nikakor
ni neproblematično, kako določati, kdaj sogovornika nehata govoriti o eni temi in
začneta drugo, niti ni vedno povsem nedvoumno, kaj šteje za temo. Na primer v
pogovoru TAso16 v korpusu Turdis-1 klicateljica napove temo takole: mela bi nekaj
vprašanj v zvezi z letovanjem v južni Dalmaciji | in sicer me predvsem zanimajo all
inclusive ponudbe. V nadaljevanju tega pogovora je nato precej izmenjav vlog, ki se
vse nanašajo na tovrstne ponudbe, toda mogoče jih je razdeliti na podteme: pravi all
inclusive v južni Dalmaciji, najboljši all inclusive, ki obstaja v južni Dalmaciji, ta
podtema se lahko dalje deli na teme o hotelu Faraon v Trpanju, Osminah v Slanem,
Epidaurusu v Cavtatu, Bonaci na Braču, potem sledi podtema o največjih problemih
hrvaških all inclusivov. Zatem klicateljica uvede novo temo o cenah navedenih all
inclusivov v glavni sezoni. Tudi ta tema traja kar nekaj izmenjav in ponovno bi jo
lahko delili na posamezne podteme, podobno kot prejšnjo temo, še dodatno pa se
prepleta s temo o klimah v obravnavanih hotelih, ko sogovornici ugotavljata, ali
hotel ima klimo ali ne in ali je to vključeno v ceno.
V analiziranih pogovorih je večinoma klicatelj tisti, ki mu po družbeni vlogi
pripada privilegij, da izbira in določa teme pogovora in mesto zaključka pogovora,
in sicer v tovrstnih pogovorih klicatelj postavi vprašanje oz. kako drugače pozove
turističnega delavca, naj mu zagotovi informacije o temi, ki ga zanima. Za večje
prehode med temami so v korpusu Turdis-1 tipične izjave, ki so lahko uvedene z
diskurznimi označevalci zdaj, eee, v redu, ja (zdaj), aha (zdaj) itd. ali izrazi potem,
pol, v bistvu ipd., sledi eksplicitno izražena vrsta govornega dejanja z glagoli oz.
glagolskimi zvezami, kot so zanimati, povedati, vprašati, pozanimati, rabiti, imeti
(eno) vprašanje ..., v drugem delu izjave ali tudi v naslednji izjavi/naslednjih izjavah
pa je skozi propozicijsko vsebino podana tema. Primeri izjav, ki uvajajo teme:
mene pa zanima v zvezi z informacijami | in sicer ponudbe vašega hotela za zelo
petične goste; zdaj pa zanima a mate mogoče točno tej ponudbi ki omenjate že kej
v elektronski ponudbi in mi lahko to pošljete po računalniku; zaj mi pa še samo
nekaj povejte | plačilni pogoji pri vaši agenciji so pa kakšni. Prehodi v zaključek
pogovora, ki so zelo delikatni, so nakazani z določenimi diskurznimi označevalci
(značilni so dobro/v redu/okej/prav) in govornim dejanjem zahvaljevanja. Na nižjem
nivoju lahko potek tematskih sklopov in razvijanje vsebine pogovora razlagamo
tudi s konceptom bližnjih parov. Do neke mere nakazuje prehode med temami tudi
prozodija, zlasti premori (ob prehodih) in intonacija.

stran 9
Upravljanje pogovora kot metadiskurzna funkcija
Kadar se sogovornika ne strinjata glede poteka tem pogovora, poteka pogajanje
prav tako prek propozicijske vsebine, govornih dejanj in nekaterih diskurznih
označevalcev in drugih izrazov, pa tudi s tekmovalnim prevzemanjem vloge.
Sogovornik se v teh primerih običajno ne odzove s pričakovanim drugim delom
bližnjega para. Na primer v pogovoru TAko40 klicatelj želi dobiti informacije o
aranžmajih za olimpijske igre v Atenah in začne jedrni del pogovora z: mene zanima
eee tle [ime] pr telefonu eee informacije glede Aten v času olimpijskih iger | če maste
kašen tedenski aranžma al pa kej podobnega. Turistični delavec nima časa in skuša
hitro končati pogovor, njegov odgovor je zelo skop in namesto pričakovane daljše
razlage postavi vprašanje: mamo kaj vam lahko pošljem program. Klicatelj vztraja
v nadaljnji razlagi, kaj ga zanima, da bi vseeno dobil obširnejšo razlago. Uvede jo
z diskurznimi označevalci in protivno vezalnim pa: eee ja pa mmm mene zanima
bel eee prenočišče nižji cenovni razred pa ... Turistični delavec prekine klicatelja
sredi izjave in mu predlaga/ga prepričuje, da bi mu poslal program in naj za dodatno
razlago pokliče drugič: jaz vam bom vse poslala če bo pa kaj od tega še za vprašanje
pa boste poklical ne?. Itd.
5.2 Upravljanje menjavanja vlog
Upravljanje menjavanja vlog se nanaša predvsem na dogovarjanje sogovornikov,
kdo bo prevzel naslednjo vlogo in kdaj (na katerem mestu). Gre torej za izrazito
medosebno, družbeno naravnano funkcijo.
Tudi z menjavanjem vlog se ukvarja predvsem konverzacijska analiza. Sacks,
Schegloff, Jefferson (1974) razlagajo, da sogovorniki ne čakajo, da bo govorec
dokončal svojo vlogo, saj je vedno mogoče še kaj dodati, pač pa so pozorni na
točke v govoru, kjer je mogoče prevzeti vlogo. Te točke so lahko konec sintaktičnih
enot (stavek, poved, besedna zveza itd.), ki so hkrati prozodično označene. Kdo
bo naslednji govorec, lahko izbere trenutni govorec, lahko pa se naslednji govorec
izbere sam, kar mu omogoča hitrejši začetek.
Vanaliziranem gradivu v tej raziskavi žal ne moremo opazovati, kako se sogovorniki
dogovorijo, kdo bo naslednji govorec, saj sta sogovornika vedno samo dva. Zato
pa lahko opazujemo diskurzna sredstva, prek katerih se sogovornika dogovarjata o
mestu za prevzem vloge.
V korpusu Turdis-1 so nekatere vloge, praviloma vloge turističnega delavca, dolge
tudi prek 20 izjav, klicatelj vmes samo občasno izreka oporne signale. Gre za
primere, ko turistični delavec natančno razlaga določeno ponudbo agencije, po kateri
klicatelj povprašuje. Menjavanje vlog se torej med drugim pomembno ravna po
vsebini: dokler govorec posreduje vsebino, ki je za sogovornika zanimiva in ustreza
predhodno izraženemu zanimanju sogovornika, sogovornik ne prevzame vloge
(seveda obstajajo izjeme, če npr. želi sogovornik o kaki podrobnosti iz govorčevih
izjav natančnejše pojasnilo).
3
Prim. prilogo na koncu razprave, v kateri so navedena značilna mesta, ko junaki in junakinje Miss Jenny
Love izpovedujejo svoja silovita čustva.

stran 10
12
Darinka Verdonik
Kot ugotavlja konverzacijska analiza, je potencialno mesto za prevzem vloge
zaključena sintaktična struktura, v analiziranem gradivu je to pogosto izjava – enota
govora s sporočilno vlogo, ki je zamejena s premori v govoru istega govorca in
označena z intonacijo.
Na (ne)primerna mesta za menjavo vloge lahko kaže tudi prozodija: govorec lahko
z intonacijo signalizira, kje je ali ni primerno mesto za menjavo vloge, premori so
pogosto signal primernega mesta za menjavo vloge, podaljšan fonem pa nasprotno
signalizira, da govorec še ne želi predati vloge sogovorniku.
Kot ugotavljam v (Verdonik 2006a), so nekateri diskurzni označevalci pomembno
sredstvo pri upravljanju menjavanja vlog: ne?, ja?, dobro?, v redu? itd. signalizirajo,
da želi govorec predati vlogo, eee signalizira, da govorec ne želi predati vloge,
sogovornik pa zlasti z eee ali no idr. signalizira govorcu, da bi želel prevzeti vlogo.
K tem izrazom je treba dodati še nekatere druge, npr. prosim ali izvolite signalizirata,
da bo govorec predal vlogo sogovorniku.
K upravljanju menjavanja vlog pa je treba prišteti tudi možnost prekinitve začete
izjave, če sogovornik nakaže, da bi rad prevzel vlogo, oziroma še pogosteje ko pride
do hkratnega govora – takrat običajno vsaj eden od govorcev, če ne oba, prekine
začeto izjavo.
5.3 Upravljanje tvorjenja izjav
Upravljanje tvorjenja izjav se nanaša na načine, kako govorec razkriva proces
tvorjenja izjave, in načine, kako sogovornik posega v proces tvorjenja pri govorcu.
V pogovoru je proces tvorjenja časovno zelo omejen in govorec pogosto uporablja
različne mehanizme, da premaguje to omejenost, ob tem pa razkriva proces tvorjenja
izjave. Medtem ko je upravljanje menjavanja vlog izrazito družbeno naravnana
funkcija, je torej upravljanje tvorjenja izjav usmerjeno predvsem v kognitivne
procese.
Pogosto sredstvo, prek katerega je proces tvorjenja morda najbolje razviden,
je samopopravljanje (prim. Verdonik 2006b). Samopopravljanje je retrogradna
struktura, pri kateri je govor znotraj iste izjave prekinjen in sledi premik po
sintagmatski osi nazaj, da se besedilo uskladi s spremenjeno strategijo, da se popravi
napaka ali težave pri izrekanju.
Proces tvorjenja se razkriva tudi ob izrazih, kot so bom rekla, da rečem, ne vem
ipd., ki kažejo, da govorec išče primeren izraz. Prav tako lahko sem prištejemo
nekatere diskurzne označevalce, zlasti mislim (glej Verdonik 2006c) je značilen kot
samokorekturno sredstvo.
Izrazi, kot so čakajte, samo sekundo, samo trenutek, samo malo, samo majčkeno ipd.,
opozorijo sogovornika, da potrebuje govorec nekaj časa, preden nadaljuje vlogo.
Podobno lahko pridobiva govorec čas za tvorjenje z diskurznimi označevalci, kot je

stran 11
Upravljanje pogovora kot metadiskurzna funkcija
eee, pa tudi tistimi, ki se rabijo večinoma na začetku izjave (ja, mhm, aha, no, glejte,
zdaj ...), s ponavljanjem ter s prozodičnimi sredstvi: premori, podaljšanimi fonemi,
lahko tudi z intonacijo. S tem govorec signalizira, da proces tvorjenja poteka, ne
določi pa tega procesa natančneje.
V proces tvorjenja izjave govorca se – sicer redko – lahko vključi sogovornik.
Najpogosteje tako, da pomaga dokončati izjavo: k upravljanju tvorjenja izjave lahko
štejemo predvsem primere, ko sogovornik pomaga končati izjavo, ker se govorec
ne spomni ustreznega izraza. Schegloff, Jefferson, Sacks (1977) pa opozarjajo, da
lahko sogovornik sproži tudi popravljanje – tj. sogovornik opozori govorca, da je pri
tvorjenju naredil napako. V korpusu Turdis-1 ne zasledim takega primera.
6 Zaključek
Namen tega prispevka je bil opozoriti na nov vidik metadiskurza, ki je viden zlasti
v pogovorih in ga imenujem upravljanje pogovora/diskurza. Definirati skušam
vrste diskurznih sredstev, prek katerih govorci v analiziranem gradivu upravljajo
pogovor, da bi lahko opazovala načine, kako se ta metadiskurzna funkcija realizira.
Izkaže se, da sredstva v funkciji upravljanja pogovora skorajda ne bi mogla biti
bolj raznovrstna, hkrati pa lahko za veliko teh sredstev (prozodija, govorna dejanja,
propozicijska vsebina ...) rečemo, da ne opravljajo samo ali predvsem metadiskurzne
funkcije upravljanja pogovora. Vsaj za ta primer lahko tako trdimo, da so razmerja
med diskurznimi sredstvi in funkcijami, ki jih opravljajo, izredno kompleksna. Ker
ne moremo reči, da so nekatera diskurzna sredstva samo metadiskurzna, sredstev,
prek katerih se izvaja upravljanje pogovora, ne popisujem detajlno. Če bi želeli
tak »spisek«, bi morali razprave o diskurznih funkcijah kombinirati z obratno
zasnovanimi raziskavami, ki bi izhajale iz diskurznih sredstev in analizirale vse
diskurzne funkcije, ki jih lahko opravljajo (kot sem jo na primer za diskurzne
označevalce predstavila v (Verdonik 2006a)).
Našteti procesi upravljanja pogovora temeljijo na analiziranem gradivu in so
lahko izhodišče za širšo diskusijo. Razmisliti je treba, ali je mogoče šteti še kake
druge procese k upravljanju pogovora, npr. upravljanje interpretacije, upravljanje
medosebnih odnosov, upravljanje vsebine ... Naj na kratko utemeljim, zakaj jih
v tej razpravi izključim iz upravljanja pogovora. Interpretacija je introvertirana
dejavnost, rezultat procesa interpretacije lahko samo posredno in za nazaj razberemo
iz besedila (npr. iz odgovora lahko sklepamo, kako je sogovornik interpretiral neko
izjavo), sam proces interpretacije pa večinoma poteka brez jezikovnega izražanja.
Tvorjenje izjave v pogovoru pa se nasprotno neposredno manifestira kot besedilo,
in to takoj, tako rekoč simultano s procesom tvorjenja, zato se vsaj na nekaterih
mestih skozi besedilo razkrije tudi sam proces. Upravljanje medosebnih odnosov
močno prestopa okvire organiziranja poteka diskurza kot metadiskurzne funkcije,
saj gre za širšo družbeno dimenzijo in aktivnost, ki presega meje enega samega
diskurza. Upravljanje vsebine pogovora pa je lahko dokaj nejasen in težaven pojem,
saj ni nedvoumno, kaj pri tem razumemo kot vsebino, poleg tega bi se prepletal z
upravljanjem tem pogovora. Ker se v tej razpravi naslonim na strukturo pogovora,
kot je definirana v konverzacijski analizi in po njej tudi v mojih dosedanjih delih, bi s

stran 12
14
Darinka Verdonik
tem vključila drugo in drugačno diskurzno raven, kar bi vneslo zmedo v predstavljeno
razdelitev upravljanja pogovora. Brez dvoma pa ostaja vse našteto zanimiv predmet
nadaljnjih raziskav.
Literatura
1) Abdi, R., 2002: Interpersonal metadiscourse: an indicator of interaction and identity.
Discourse Studies 4/2. 139-145.
2) Allwood, J., J. Nivre, E. Ahlsen, 1990: Speech management: On the non-written life
of speech. Nordic Journal of Linguistics 13/1.
3) Crismore, A., R. Farnsworth, 1990: Metadiscourse in popular and professional science
discourse. Nash, W. (ur.): The writing scholar: Studies in academic discourse.
Newbury Park, CA: Sage. 118-136.
4)
5) Dahl, T., 2004: Textual metadiscourse in research articles: a marker of national culture
or of academic discipline? Journal of Pragmatics 36. 1807-1825.
6)
7) Fuertes-Olivera, P.A., M. Velasco-Sacristan, A. Arribas Bano, E. Samaniego-
Fernandez, 2002: Persuasion and advertising English: Metadiscourse in slogans and
headlines. Journal of Pragmatics 33. 1291-1307.
8)
9) Gorjanc, V., 1998: Konektorji v slovničnem opisu znanstvenega besedila. Slavistična
revija XLVI/4. 367−388.
10)
11) Halliday, M. A. K., 1994: An Introduction to Functional Grammar. Second Edition.
London, London, New York, Sydney, Auckland: Arnold.
12)
13) Heisler, T., D. Vincent, A. Bergeron, 2003: Evaluative metadiscoursive comments
and face-work in conversational discourse. Journal of Pragmatics 35. 1613-1631.
14)
15) Hyland, Ken, 1998: Persuasion and context: The pragmatics of academic
metadiscourse. Journal of Pragmatics 30. 437-455.
16)
17) Hyland, Ken, 1999: Talking to students: metadiscourse in introductory coursebooks.
English for Specific Purposes 18/1. 3-26.
18)
19) Hyland, Ken, 2000: Disciplinary Discourses. Harlow: Longman.
20)
21) Hyland, Ken, 2005: Metadiscourse: Exploring Interaction in Writting. London,
New York: Continuum.
22)
23) Ifantidou, Elly, 2005: The semantics and pragmatics of metadiscourse. Journal of
Pragmatics 37/9. 1325-1353.
24)
25) Illie, Cornelia, 2003: Discourse and metadiscourse in parliamentary debates.
Journal of Language and Politics 2/1. 71-92.
26)
27) Jakobson, Roman, 1996: Lingvistika in poetika. V: Lingvistični in drugi spisi.
Ljubljana: ISH. 147-190.

stran 13
Upravljanje pogovora kot metadiskurzna funkcija
28)
29) Kalin Golob, M., 2000: Razvoj sklicevalnih avtomatizmov v prvem slovenskem
dnevniku. Slavistična revija 48/1. 1-26.
30)
31) Kranjc, S., 1999: Razvoj govora predšolskih otrok. Ljubljana: Znanstveni inštitut
Filozofske fakultete.
32)
33) Le, E., 2003: Active participation within written argumentation: metadiscourse and
editorialist’s authority. Journal of Pragmatics 36/4. 687-714.
34)
35) Levinson, Stephen, 1983: Pragmatics. Cambridge University Press, Cambridge.
36)
37) Mauranen, Anna, 1993: Contrastive ESP rhetoric: Metatext in Finnish-English
economics texts. English for Specific Purposes 12/1. 3-22.
38)
39) Mey, J. L., 2006: Focus-on issue: The pragmatics of discourse management. Journal
of Pragmatics 38/4. 473-474.
40)
41) Pang, Kam-yiu S., 2005: “This is the linguist in me speaking”: Constructions to talk
about self talking. Functions of Language 12/1. 1-38.
42)
43) Pisanski, Agnes, 2001: Koncept metabesedilnih elementov v uporabnem
jezikoslovju. Vestnik 35/1-2. 283-292.
44)
45) Pisanski, Agnes, 2002: Analiza nekaterih metabesedilnih elementov v slovenskih
znanstvenih člankih v dveh časovnih obdobjih. Slavistična revija 50/2. 183-197.
46)
47) Pisanski Peterlin, Agnes, 2005a: Konvencije rabe metabesedilnih elementov.
Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za anglistiko in
amerikanistiko.
48)
49) Pisanski Peterlin, Agnes, 2005b: Text-organising metatext in research articles: an
English-Slovene contrastive analysis. English for Specific Purposes 24/3. 307-319.
50)
51) Sacks, H., E. Schegloff, G. Jefferson, 1974: A simplest systematics for the
organization of turn-taking for conversation. Language 50/4. 696-735.
52)
53) Schegloff, E., G. Jefferson, H. Sacks, 1977: The preference for self-correction in
the organization of repair in conversation. Language 53/2. 361-382.
54)
55) Schiffrin, D., 1980: Meta-talk: Organizational and evaluative brackets in discourse.
Sociological Inquiry: Language and Social Interaction 50. 199-236.
56)
57) Schlamberger Brezar, M., 1998: Vloga povezovalcev v diskurzu. V: Jezik za danes
in jutri. Ljubljana: Društvo za uporabno jezikoslovje Slovenije. 194-202.
58)
59) Smolej, Mojca, 2004: Členki kot besedilni povezovalci. Jezik in slovstvo 49/5. 45-
57.
60)
61) Vande Kopple, William J., 1997: Refining and applying views of metadiscourse.
Annual Meeting of the Conference on College Composition and Communication.
ZDA, Phoenix.

stran 14
16
Darinka Verdonik
42) Verdonik, D., 2006a: Mhm, ja, no, dobro, glejte, eee ...: diskurzni označevalci v
telefonskih pogovorih. Jezik in slovstvo 51/2. 19-36.
44) Verdonik, D., 2006b: Popravljanja v spontano tvorjenih izjavah. Slavistična revija
54/2. 188-203.
45) Verdonik, D., 2006c: Analiza diskurza kot podpora sistemom strojnega simultanega
prevajanja govora. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
46) Verschueren, J., 2000. Razumeti pragmatiko. Ljubljana: Založba /*cf.
47)
48) Vidovič Muha, Ada, 2000: Slovensko leksikalno pomenoslovje. Ljubljana:
Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
49)
50) Žgank, A., T. Rotovnik, D. Verdonik, Z. Kačič, 2004: Baza Boradcast News za
slovenski jezik (BNSI) in sistem za razpoznavanje tekočega govora. Erjavec, T., J.
Gors (ur.): Informacijska družba IS’2004: Jezikovne tehnologije. 94-98.