locilec_gumbi.jpg, 705B
locilec_gumbi.jpg, 705B
priljubljene.jpg, 913B Med priljubljene
sitemap.gif, 155B Zemljevid strani
locilec_gumbi.jpg, 705B


VAŠA VPRAŠANJA - STRAN 3

21. vprašanje:
Pred kratkim sem imela v rokah obsežnejše poročilo, pisano v glavnem v množinski obliki. Zataknilo se mi je pri nekaterih primerih, povezanih z "naš/vaš" in "svoj". Občutek sem imela, vse odkar popravljam, da te reči pa le obvladam, a tokrat se mi je povratni svojilni zaim. kar naenkrat zazdel v nekaterih položajih tako čuden.

Npr.:
     - izboljšujemo svoje/naše storitve
     - svojim/našim komitentom nudimo konkurenčne cene
     - želim vam, da bi vse svoje izkušnje in znanje, pridobljene na začetni stopnji      svojega/vašega izobraževnja ...


Odgovor: dejstvo.jpg, 1 kB
Ker opažam, da se vprašanja v tej rubriki praviloma nanašajo na tista področja slovenskega pravopisa in slovnice, ki so slabo dorečena, sem kar čakala, kdaj bo prispelo vprašanje na temo povratnega svojilnega zaimka. Sodeč po zapisu v slovnici: "povratni svojilni zaimek izraža svojino osebka" (str. 342), se zdi stvar več kot enostavna. Določimo osebek, in če svojilni zaimek izraža svojino tega osebka, uporabimo povratni svojilni zaimek svoj, sicer pa navadni svojilni zaimek (moj, tvoj, vaš, naš ...). To pravilo se zdi na prvi pogled zelo neproblematično, in če je osebek eksplicitno in nedvoumno izražen, res nimamo težav:
- Komisija bi morala svojo strokovno in vsebinsko utemeljeno odločitev posredovati vladi. Kdo bi moral posredovati? Komisija. Ali svojilni zaimek izraža svojino komisije? Da. Torej uporabimo povratni zaimek svoj.

Toda osebek je koncept, o katerem so v tujini pisali debele knjige, in ga ni vedno enostavno določiti. Avtorji ločujejo na primer psihološki osebek, tj. tisti, ki je tema sporočila, slovnični osebek, tj. tisti, ki je v razmerju z glagolom, in logični osebek, tj. tisti, ki opravlja dejanje. Od teh je koncept logičnega osebka sicer poznan tudi v slovenski slovnici, kljub temu pa o osebku v slovenščini v resnici ne vemo zares veliko (v Cobissu npr. pod ključno besedo osebek ne najdemo prav nobene jezikoslovne razprave o osebku v slovenščini), še manj pa o razmerju med osebkom in povratnim svojilnim zaimkom.

Tako vam lahko na vašo dilemo odgovorim samo to, kar sama opažam v jezikovni rabi, to pa so bolj drobci in predpostavke. Zelo tipičen se mi zdi naslednji primer:
- Našim strankam ponujamo celovito storitev. Določimo osebek, v šoli bi rekli, da je to mi. Ali svojilni zaimek našim izraža svojino osebka mi? Ne vemo zagotovo. Osebek tukaj ni nedvoumen in enoplasten. Kdo so mi? Je to podjetje, zaposleni v podjetju, vodstvo podjetja? Zelo podobni so vaši primeri:
- izboljšujemo svoje/naše storitve - Kdo izboljšuje storitve in čigave storitve? Zaposleni v podjetju izboljšujejo storitve podjetja? Zaposleni v podjetju izboljšujejo lastne storitve? Podjetje izboljšuje lastne storitve? Enak je vaš drugi primer:
- svojim/našim komitentom nudimo konkurenčne cene Razlage pa so zagotovo še številne in drugačne. Lahko si to razlagamo tudi pragmatično - osebek je v takih besedilih zagotovo namenoma kar se da nedoločen, in v tem duhu je navadni svojilni zaimek pragmatično primernejši kot povratni svojilni zaimek. Kakorkoli, zdi se, da uporabniki v takih primerih čutijo rabo navadnega svojilnega zaimka naš kot ustrezno.

Tretji primer, ki ga navajate, je nekoliko drugačen. Vključuje namreč trpno obliko, ki pomembno vpliva na osebek:
- želim vam, da bi vse svoje izkušnje in znanje, pridobljene na začetni stopnji svojega/vašega izobraževnja ... Če prestavimo to poved v tvorno obliko, dobimo:
- želim vam, da bi vse svoje izkušnje in znanje, ki ste jih pridobili na začetni stopnji svojega izobraževnja ... Logični osebek je torej vi, oseba, na katero se nanaša sporočilo. Toda zaradi trpne oblike je slovnični osebek izkušnje in znanje (ki so pridobljene). Svojilni zaimek tako izraža svojino logičnega, ne pa tudi slovničnega osebka. Tudi v takih primerih se zdi, da uporabniki čutijo rabo navadnega svojilnega zaimka kot ustrezno.

Kazalo                                              Na vrh strani

22. vprašanje:
Zelo bi vam bila hvaležna, če bi objasnili naslednjo dilemo:ali se beseda le-ta piše s pomišljajem oziroma vezajem ali brez? Če se piše z, ali so vmes presledki, torej le - ta?

Odgovor: dejstvo.jpg, 1 kB
Le-ta je po pravopisu sklop kazalnega zaimka ta s členkom le. Če je členek le spredaj, pišemo tak sklop z vezajem (kratko črtico) in brez presledkov, torej na način le-ta. Enako pišemo vse ostale sklonske oblike (le-tega, le-temu, le-tem, le-ti itd.) in sklope z drugimi zaimki (npr. le-tu). Če pa je členek le dodan za zaimkom, pišemo tak sklop skupaj in brez vezaja, npr. tale, tegale, temule, tule ...

Kazalo                                              Na vrh strani

23. vprašanje:
Pregledujem strokovno besedilo s področja logistike in me zanima, kako je ustrezneje uporabljati zaimek v naslednjih zvezah:
... vrsta tovora, ki jo prevaža vozilo ...
... količina tovora, ki jo lahko naložimo ...
ali
... vrsta tovora, ki ga prevaža vozilo ...
... količina tovora, ki ga lahko naložimo ...
torej "jo" ali "ga"?
V dostopnih podobnih besedilih sta v rabi obe obliki. Je morda med njima kaka pomenska razlika? Po drugi strani npr. povsod zasledimo
... vrsta dela, ki ga opravlja zaposleni ...
in se zdi, kot da se tu dilema z "jo" ne pojavlja.

Odgovor: dejstvo.jpg, 1 kB
Zaimek mora biti istega spola kot samostalnik, na katerega se zaimek pomensko nanaša. Ker lahko rečemo, da vozilo prevaža tovor, ne rečemo pa (vsaj ne običajno), da vozilo prevaža vrsto, je ustrezna predvsem raba moške oblike zaimka, torej:
... vrsta tovora, ki ga prevaža vozilo ...

Drugi primer je bolj dvoumen, rečemo lahko na oba načina: naložimo tovor, lahko pa tudi rečemo, da naložimo količino, tako da je pomensko ustrezno oboje, je pa različen pomenski poudarek:
... količina tovora, ki ga/jo lahko naložimo ...
Pomenska razlika v takih primerih se bolje vidi iz naslednjega primera:
... cena prevoza, ki jo lahko plača vlada ... - poudarek je na ceni;
... cena prevoza, ki ga lahko plača vlada ... - poudarek je na prevozu.

Zadnji vaš primer:
... vrsta dela, ki ga opravlja zaposleni ...,
pa je nasprotno lahko rabljen samo v enem pomenu. Zaposleni opravljajo delo; tukaj ne moremo reči, da opravljamo vrsto, zato dileme ni.

Kazalo                                              Na vrh strani

24. vprašanje:
Zanima me, kako je s postavljanjem pike kot končnega ločila v primeru ko na koncu povedi uporabimo "ipd." "itn." in podobne okrajšave. Ali za okrajšave dodamo piko ali ne, oziroma ali je pravilno "ipd." ali "ipd.." oziroma "itd.."

Kaj pa v primeru navajanja literature. Avtor je Samuel P. Huntington, navesti pa moram Huntington, Samuel P. Ker je po pravilih potrebno za navedbo avtorja dodati piko, me zanima ali za P. dodam še eno piko ali ne?

Zanima me še dolžina vezajev. Ali je pravilno "politično-vojaški" ali "politično-vojaški". Zadeva me zanima, ker moramo pri navajanju literature pri razponu strani uporabljati dolg stični pomišljaj (npr. 18-20), pa me zanima ali je to potrebno tudi v navedenem primeru.

Odgovor: dejstvo.jpg, 1 kB
Vaše prvo in drugo vprašanje, ali pišemo dve piki na koncu povedi za okrajšavami tipa itn. in pri navajanju avtorjev, ureja pravopis v 260 paragrafu. Dveh zaporednih pik - pri tem je prva neskladenjska, označuje okrajšavo, in druga skladenjska, ker označuje konec povedi - v nobenem od navedenih primerih ne pišemo. Prav je torej itn. in Huntigton, Samuel P.

Pri vašem tretjem vprašanju, dolžini vezajev, moramo ločevati med vezajem in pomišljajem. Vezaj je kratka črtica, pomišljaj pa dolga črtica. Odgovore zato najdete v pravopisnih poglavjih o vezaju in pomišljaju. Prvi primer, politično-vojaški, je priredna zloženka. V zloženkah uporabljamo vezaj, torej kratko črtico (npr. črno-bel, poljsko-ruski, 100-odstoten itd.). Ta primer pa ni enak kot navajanje strani v pomenu od-do. Namesto predlogov od ... do namreč pišemo neskladenjski stični pomišljaj (npr. 18-20), torej dolgo črtico (pravopis paragraf 394). Nazadnje naj še opozorim, da kljub tem določilom npr. v časopisju in revijalnem tistku (tako kot tudi na teh spletnih straneh) pogosto zasledimo, da uporabljajo vedno kratko črtico, tako za vezaj kot pomišljaj. Tudi sicer se zlasti v navedenem primeru, navajanju strani v literaturi, pogosto rabi kar vezaj (kratka črtica), ne glede na pravopisna določila.

Kazalo                                              Na vrh strani

25. vprašanje:
Pri objavi publikacij v zvezi z izdelki, ki jih tržimo, smo naleteli na težavo, zato vas vljudno prosim za pojasnilo v zvezi z naslednjo vsebino:

Kljub dejstvu, da Slovenski pravopis navaja samo zvezo alergija NA (alergija na svetlobo, alergija na cvetni prah), nas strokovni krogi opozarjajo, da je pravilna raba alergija ZA (alergija za penicilin, alergija za zdravila, alergija za dotik regrata itd.). Zgodilo se je, da so v primeru nekega strokovnega srečanja izdali celo Terminološki slovar, kjer je med ostalim kot edino pravilna zveza navedena oblika alergija ZA.

Prosim torej za pojasnilo, ali je možno uporabiti tudi zvezo: alergija za, alergičen za.

Odgovor: dejstvo.jpg, 1 kB
Slovenski pravopis navaja rabo v zvezi alergija na kot zgled, zato tega ne smemo razumeti kot edini knjižni način rabe. Je pa ta zveza, alergija na, brez dvoma v slovenskih besedilih nasploh (od različnih revij in časopisov do nekaterih strokovnih besedil) najbolj pogosta, kot potrjuje Fidaplus. Rabo s predlogom za najdemo v Fidiplus približno petkrat redkeje.

Težko bi rekli, da eden ali drugi predlog (na : za) sam po sebi semantično ni primeren za rabo v zvezi s samostalnikom alergija - mislim, da ali na ali za lahko rabimo na ta način. Vendar se uporabnikom jezika nasploh očitno zdi raba v zvezi alergija na bolj običajna. Če pa strokovni krogi utemeljujejo, da takšna raba pomensko ni ustrezna, jim lahko jezikoslovci le pritrdimo.

Vendar iz vašega vprašanja nisem razbrala, ali je zveza alergija za v stroki tudi utemeljena kot bolj ustrezna ali pa gre le za navado v strokovnih krogih ali celo samo v nekaterih strokovnih krogih. Zato bi predlagala, da - če morda še niste - strokovne kroge povprašate za njihovo razlago, zakaj je zveza alergija za ustrezna, alergija na pa ne. Če boste dobili odziv, bom zelo vesela, če ga boste delili tudi z nami in našimi bralci.

Odgovor bralke:
Najlepše se zahvaljujem za izčrpni odgovor. Medtem smo se povezali s strokovnjaki za alergijo, z našimi poslovnimi partnerji, ki so izdali omenjeno strokovno publikacijo. Rabe oblike alergičen za niso znali podpreti z argumenti, očitno gre za navado pri rabi v strokovnih krogih, pri kateri pa absolutno vztrajajo in ne sprejemajo nobene druge.

Kazalo                                              Na vrh strani

26. vprašanje:
Naslavljanje v poslovnih pismih:
Ali pri naslavljanju naslovnika naredimo za imenom vejico in nato nadaljujemo pisanje z malo začetnico ali pa je za imenom klicaj.
Primer:
Spoštovani,
sporočamo vam …
ali:
Spoštovani!
Sporočamo vam…

Morda sta dovoljeni celo obe obliki.

Odgovor: dejstvo.jpg, 1 kB
Obe obliki sta ustrezni in v splošni rabi. Izrecno o tem govori paragraf 283 v pravopisu: Klicaj pišemo "3. za nagovori v pismih (vendar se namesto klicaja pogosteje rabi vejica)". Korpus Fidaplus sicer kaže obratno tendenco, zveza spoštovani + klicaj je v njem namreč rabljena približno dvakrat pogosteje (1522-krat) kot zveza spoštovani + vejica (787-krat), vendar moramo pri tem upoštevati, da je v Fidiplus večji del rab iz medijev (pisma bralcev ipd.), v zasebnih pismih in v e-pošti pa je lahko praksa tudi obratna oz. tudi drugačna.

Kazalo                                              Na vrh strani

27. vprašanje:
Zanima me, ali mi lahko svetujete glede naslednje pravopisne dileme.
Poved se glasi:
V razklani državi glavne skupine iz dveh ali več civilizacij dejansko pravijo: "Smo različni narodi in spadamo v različne kraje!".
Zanima me, kako je s piko kot končnim ločilom. Ali je potrebna ali ni?

Odgovor: dejstvo.jpg, 1 kB
Pike za zadnjim narekovajem v vašem primeru ne pišemo.
Vaše vprašanje sicer ureja pravopis v posebnem poglavju Ločila pri premem govoru v paragrafih 472 do 475, v zvezi s citiranjem pa je nekaj pojasnil tudi v poglavju o narekovaju v paragrafih 461 do 463.
Tukaj je še nekaj vzorcev knjižne rabe ločil pri premem govoru in citiranju:
1. Profesor je vprašal: "Kdo je izumil ladijski vijak?"
2. "Kdo je izumil ladijski vijak?" je vprašal profesor.
3. "Tega pa ne!" je vpil.
4. "Dež bo," je rekla.
5. "In kdo," je vprašal profesor, "je izumil ladijski vijak?"
6. Po Kidriču je Dalmatinova Biblija naš "prvi literarni vzorec trajne vrednosti".

Kazalo                                              Na vrh strani

28. vprašanje:
Vesela bom, če mi boste odgovorili na vprašanje, ki me že nekaj časa muči, z zgledi pa si nikakor ne znam pomagati.
Ali je pravilno: "obvezen vnos" (v določeno polje) ali "obvezni vnos"?
Pa še o veliki začetnici: gradov program; gradov programer, z veliko ali malo začetnico, pri čemer je GRAD ime podjetja?

Odgovor: dejstvo.jpg, 1 kB
Razliko med dvema različnima oblikama pridevnikov, tipom "obvezen" in tipom "obvezni", v imenovalniku ednine moškega spola (in enako tudi v tožilniku, ko gre za neživost) pojasnjuje slovenska slovnica s kategorijo določnost/nedoločnost. Oblika "obvezen" je nedoločna, oblika "obvezni" pa določna. Teh dveh oblik ne ločijo vsi pridevniki (npr. slovenski, bukov itd. imajo samo eno obliko v imenovalniku ednine moškega spola), ampak samo lastnostni pridevniki.

Določno obliko, torej "obvezni vnos" v vašem primeru, uporabljamo po slovenski slovnici (Jože Toporišič: Slovenska slovnica, 2000, str. 328) v naslednjih primerih:

  1. Kadar govorimo o že znani lastnosti kakega samostalnika, npr.: Imamo dva mačka, eden je bel, drugi tigrast. Beli je najraje na blazini, tigrasti pa se cele dneve potepa.
  2. Kadar pridevnik označuje posebno vrsto predmeta, pred katerim stoji, npr. pustni torek, stari oče, povodni mož...
  3. Za kazalnimi zaimki (tj. "ta, tisti") in za "ves", npr. tisti prelepi kraj, ves ljubi dan...
  4. Kadar lastnostni pridevnik uporabljamo vrstno, npr. znani umetnik, mladi mož...
  5. Kadar pridevnik uporabljamo kot samostalnik, npr. obtoženi, dežurni...
Nedoločno obliko, torej "obvezen vnos" v vašem primeru, pa uporabljamo, kadar samostalnik za pridevnikom šele natančneje določamo in se po pridevniku sprašujemo z vprašalnico kakšen/-na/-o.

Ne glede na vse napisano v rabi pogosto tudi jezikoslovci težko nedvoumno določimo, ali je ustreznejša določna ali nedoločna oblika pridevnika, saj je to zelo pogojeno s širšim kontekstom. V vašem primeru bi recimo lahko mislili, da ločimo samo dve vrsti vnosov v obrazec: obvezne in neobvezne. V tem primeru bi pisali "obvezni vnos" in "neobvezni vnos". Po drugi strani pa bi npr. morda želeli naslovnika samo opozoriti, da pri nekem podatku pričakujemo, da ga bo vsekakor izpolnil, zato bi ga opozorili, da je lastnost tega vnosa, da je obvezen, in bi pisali "obvezen vnos". Skratka, pravilna oblika je odvisna tudi od tega, kaj ima tvorec besedila v mislih.

V odgovoru na vaše drugo vprašanje, ali pišemo "gradov" ali "Gradov", je manj dvoumnosti. Če z "Gradov programer" mislimo programerja, ki dela v podjetju "Grad", je "Gradov" svojilni pridevnik. Svojilne pridevnike, ki se končajo na -ov/-ev ali -in (npr. Vodnikov, Slovenčev, Julijin, Delov...), pa pišemo z veliko začetnico, če so ti izpeljani iz besed, pisanih z veliko začetnico. Pravilno je torej "Gradov programer".

Kazalo                                              Na vrh strani

29. vprašanje:
Zanima me ali je vejico uporabiti takole:
Vse najboljše za tvoj 7. rojstni dan, ti želijo sošolci in sošolke.

Odgovor: dejstvo.jpg, 1 kB
Vejice v tem primeru ne pišemo, saj je celotna poved en sam stavek (torej enostavčna poved). Pravilno zapišemo takole:
Vse najboljše za tvoj 7. rojstni dan ti želijo sošolci in sošolke.

Kazalo                                              Na vrh strani

30. vprašanje:
Prosim za vaš komentar rabe zveze "in sicer" z vidika stila in pravopisa. V praksi jo čedalje pogosteje opažamo, a stilsko včasih deluje kot mašilo in se zdi nepotrebna, npr. pred naštevanjem:
"Letna in končno poročilo morajo vsebovati naslednje obvezne sestavne dele, in sicer: [sledi seznam sestavnih delov]",
včasih pa bi se dalo misel enostavneje in lepše izraziti kako drugače. Npr. v stavku:
"Navodila vsebujejo tudi dodatek, in sicer Priročnik celostne grafične podobe kohezijskega in strukturnih skladov v Sloveniji",
bi morda namesto "in sicer" lahko zapisali "to je".

Pravopisno pa vprašujem, kdaj pred "in sicer" pišemo vejico. Oba vidika me zaradi aktualnosti posebej zanimata pri zapisih, ki so ustaljena oblika informiranja javnosti o sofinanciranju iz evropskih sredstev, kot:
"Operacijo delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.".

Odgovor: dejstvo.jpg, 1 kB
Odločitev, kdaj je "in sicer" znak slabega sloga, je praviloma subjektivna, tako kot vsa slogovna vprašanja. Pri tem tudi ne gre več za vprašanje, ali je besedilo napisano v knjižnem jeziku: oba vaša primera sta s stališča knjižne norme ustrezna. Ostane nam torej predvsem osebna presoja, ali je besedilo jasno, razumljivo in nedvoumno, kar so nekako najbolj splošno sprejeta pravila dobrega sloga.

Če skušam s stališča pomenske jasnosti in razumljivosti analizirati primera, ki ju navajate, bi za prvega rekla, da "in sicer" uvaja pojasnjevanje, čeprav je že pred tem napovedano naštevanje (z besedico "naslednje"), tako da "in sicer" bralca prej zmede kot pomaga k večji razumljivosti. V drugem primeru bi bila nekoliko bolj zadržana glede vašega predloga, da bi z veznikom "to je" namesto "in sicer" misel izrazili enostavneje, saj za to ne najdem nobenega argumenta. Tako "in sicer" kot "to je" sta namreč veznika, ki lahko uvajata dodatno pojasnilo - in v tem primeru gre za uvajanje pojasnjevalnega dela povedi. (Izjema so seveda primeri, ko "to je" ni rabljen v vezniški funkciji, ampak ima npr. skladenjsko vlogo zaimek + pomožni glagol (npr. "To je Tone.").)

Za pisanje vejice pred "in sicer" pa je pravopisno pravilo enostavno: vejico vedno pišemo. "In sicer" vedno uvaja samosvoje dodatno pojasnilo, ali v obliki pojasnjevalnega priredja ali kot nestavčni del povedi v pojasnjevalnem razmerju (npr. Najvišji je v Nemčiji, in sicer kar 53,3-odstoten.). Ne glede na to, ali uvaja stavčni ali nestavčni del povedi, po pravopisnih pravilih pišemo pred njim vejico.

Kazalo                                              Na vrh strani

Stran 2 Stran 4

Jezikovni pripomočki
   Korpus FidaPlus
   Evrokorpus
   Slovarji in besedilne zbirke ZRC SAZU
   Jezikovni pripomočki podjetja Amebis
   WebCorp
   British National Corpus
   Hrvaški nacionalni koprus
   Slovarji in drugi viri
   Slovar informatike
   Terminološki slovar
   Razvezani jezik

Revije in literatura
   Jezik in slovstvo
   Slavistična revija
   Jezikoslovni zapiski
   Digitalna knjižnica Slovenije

Društva
   Slavistično društvo Slovenije
   Slovensko društvo za jezikovne tehnologije

Odprtokodni pisrniški programi
   OpenOffice
   Portable OpenOffice
   AbiWord
   Jarte Word Processor
   KOffice (Linux)
   IBM Lotus Symphony
   NeoOffice (MacOS)
   Gnome Office
   OmegaT
   PSPad

Prijatelji

Leilani Sailers
Radio Svarun
Ledinek


   

    Domov     Kontakt              

    Timarr sistemi - Vse pravice pridržane   Oblikovanje: TS_ikona.jpg, 843B Timarr sistemi Tine Marinšek s.p.