locilec_gumbi.jpg, 705B
locilec_gumbi.jpg, 705B
priljubljene.jpg, 913B Med priljubljene
sitemap.gif, 155B Zemljevid strani
locilec_gumbi.jpg, 705B


KRATKA ZGODOVINA SLOVENSKEGA KNJIžNEGA JEZIKA

Knjižni jezik, kot je normiran danes, je rezultat večstoletne tradicije pisanja besedil v slovenskem jeziku.

Zgodovino slovenskega knjižnega jezika lahko delimo na dve obdobji:

  1. obdobje starejšega slovenskega knjižnega jezika (od prvih zapisanih besed do 1550),
  2. obdobje novejšega slovenskega knjižnega jezika (od 1550 do danes).

1. OBDOBJE STAREJšEGA SLOVENSKEGA KNJIžNEGA JEZIKA

a) Od 7. do 12. stoletja

V tem obdobju se slovenski knjižni jezik razvije iz izročila starega, arhaičnega slovanskega obrednega jezika, ki so ga v novih, zgodnjefevdalnih družbenih razmerah in predvsem ob krščanstvu obogatili ne le z novimi, prevzetimi besedami, ampak tudi tako, da so starim dali nove pomene. Za ta čas so značilna tudi slovenska osebna imena slovanskega izvora in slovensko poimenovanje krajev in drugih zemljepisnih pojmov, naj gre za slovenjenje predslovanskih imen (npr. Sava za latinsko Savus) ali za samostojna, nova slovenska imena.

Ključni pisni dokument iz tega obdobja so Brižinski spomeniki. Napisani so bili konec 10. stoletja. Našli so jih v večdelnem rokopisnem zborniku, v katerem je večina ostalih besedil latinskih. Besedila Brižinskih spomenikov so tri: prvo vsebuje splošno spoved, tretje besedilo je spovedni obrazec, drugi Brižinski spomenik pa naj bi bil napisan po nareku in je mojstrovina srednjeveške retorike - gre za pridigo o grehu in pokori. Besedila so zapisana v posebni obliki latinice, ki se po Karolingih imenuje karolinška minuskula.

b) Od 13. do prve polovice 16. stoletja

V tem obdobju kažejo pisna besedila v slovenščini značilnosti govorjenega jezika z narečnimi posebnostmi. Najvažnejša lastnost zapisanega jezika te dobe je, da razen v obrazcih v njem skoraj ni več nekaterih starih oblik, kot so posebna glagolska oblika za dovršni ali nedovršni pretekli čas, pa tudi glasovni sestav je že blizu današnji podobi slovenskega jezika.

Ključni dokumenti iz tega obdobja:

  • besedila za cerkveno rabo:
    • molitevni list z očenašem, zdravamarijo in vero (Celovški rokopis, 14. stol., in Starogorski rokopis, konec 15. stol.),
    • prevoda cerkvenih pesmi (1. in 2. Stiški rokopis, prva polovica 15. stol.),
    • obrazec splošne spovedi (2. Stiški rokopis, 15. stol.);
  • besedila za druge obredne priložnosti:
    • obrazci zapriseg mestnih funkcionarjev in meščanov mesta Kranja iz začetka 16. stol.;
  • besedila upravnega značaja:
    • slovenski prevod darovnic cerkveni bratovščini (Čedajski/Černejski rokopis, 15. stol.),
    • števniki od 1 do 42 (Videmski rokopis, 15. stol.),
    • imena mesecev (Škofjeloški rokopis, 15. stol.);
  • zapis slovenske pesmi (Auersperški fragment, 15. stol.).

                                                            Na vrh strani

2. KNJIžNI JEZIK

a) 16. stoletje

Slovenski knjižni jezik se je izoblikoval v slovenski protestantski cerkvi in je dobival svojo podobo v drugi polovici šestnajstega stoletja. Slovenski protestanti so slovenski knjižni jezik izoblikovali iz dotedanjega pisnega izročila in se naslonili na govor ljubljanskih meščanov. Postavili so osnovna načela izbire, kaj je za knjižni jezik primerno:

  • knjižni jezik naj se izogiba pretirane narečnosti,
  • knjižni jezik ne upošteva samoglasniške redukcije,
  • knjižni jezik se izogiba tujk.
Pisava, ki so jo uvedli slovenski protestanti, je prilagojena različica nemške pisave, vendar z latiničnimi črkami. Imenuje se bohoričica. Obdržala se je do leta 1845, ko jo je zamenjala gajica - to pisavo uporabljamo še danes. Samo prvi dve slovenski knjigi - Abecednik in Katekizem - sta bili natisnjeni v gotici, ne latinici.

V tem obdobju so bile natisnjene prve knjige v slovenskem jeziku, veliko jih je bilo cerkvenega značaja. Najpomembnejše med njimi so:

  • Primož Trubar: Katekizem in Abecednik, 1550,
  • Primož Trubar: Ta evangeli svetega Matevža, 1555,
  • Primož Trubar: Cerkovna ordninga, 1564,
  • Jurij Dalmatin: Biblija, 1584,
  • Adam Bohorič: Zimske urice / Arcticae horulae (prva slovenska slovnica), 1584,
  • Hieronim Megiser: Slovar štirih jezikov (prvi večjezični slovar, ki vključuje slovenski jezik), 1592,
  • Tomaž Hren: Evangeliji inu listuvi (priredba po Dalmatinovi Bibliji), 1613.

Temu plodnemu obdobju slovenske tiskane besede je sledil dolg premor, ko ni izšla nobena slovenska knjiga. Knjižno izročilo je tako slabelo in konec 17. stol. je knjižni jezik doživel številne spremembe.

b) 17. in prva polovica 18. stoletja

V obdobju protireformacije (začetek 17. stol.) so večino protestantskih knjig sežgali, na mnoge pozabili (tudi Bohoričevo slovnico na primer), ostalo je le manjše število Biblij. Protestantsko knjižno izročilo se je prenašalo samo prek priročnika Evangeliji inu listuvi, ki je bil priredba Dalmatinove Biblije.

Največje delo tega časa je pet zvezkov pridig Janeza Svetokriškega. Ostali avtorji so Schoenleben, Rogerij, Basar in Hipolit. Poleg pridig in drugih nabožnih besedil so se iz tega obdobja ohranila tudi nekatera posvetna besedila: laične pesmi, prisežni obrazci za mestne prebivalce, računi, oporoke, razsodbe, zasebna pisma ...

c) Od 18. stoletja do danes

V 18. stol. se je enovitost slovenskega knjižnega jezika, ki se je ohranjala skozi 16. in 17. stol., skrhala. Razloga sta bila jezikovnopolitični - naslanjanje cesarske oblasti na deželno uradništvo je vodilo do deželnih različic - in družbeni - pisci so hoteli bralca pritegniti z domačo jezikovno podobo. Nastale so različice knjižnega jezika - kranjska, štajerska, koroška:

  • koroška različica: prevodi katekizma, slovnica in nemško-slovenski slovar Ožbalta Gutsmana (1777 in 1789),
  • štajerska različica: dve slovnici (Jurij Dajnko, 1824), posebna pisava - dajnčica,
  • kranjska različica: Pohlinova Kranjska gramatika (1768), Metelkova slovnica (1825),
  • glasoslovje in oblikoslovje vseh treh različic skuša urediti v enoten jezik z različicami Jernej Kopitar v prvi znanstveni slovnici slovenskega jezika: Slovnica slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in štajerskem (1808-9).
V Prekmurju, ki je bilo v tistem obdobju upravno ločeno od osrednjega slovenskega prostora, se je razvijal prekmurski knjižni jezik. Najpomembnejši avtor tega je Štefan Kuezmič (Katekizem, 1752; Abecednik, 1753; Voere krščanski kratki navuk, 1754; Nouvi zakon ali testamentom, 1771).

Okrog ljubljanskega središča se je razvijal slovenski knjižni jezik na več ravneh:

  • 1784: novi prevod Biblije (Japljeva biblija), ki postane nov vzorec jezika,
  • 1779-1781: izdajanje almanaha Pisanice,
  • pesmi Valentina Vodnika, prva večja dramska teksta Antona Tomaža Linharta,
  • izhajati začnejo prve strokovne knjige (o čebelarstvu, živalskih boleznih, babištvu, V. Vodnik izdaja Veliko pratiko (1795-1797), v kateri poučuje o zemljepisu, vremenoslovju, zdravstvu),
  • razvijati se začne publicistika: prvi slovenski časopis Lublanske Novice (1797-1800).

V Prešernovem času, vse do pomladi narodov 1848, se ohranjajo različice slovenskega pisnega jezika. Ko v prvem slovenskem političnem programu Združena Slovenija zahtevajo tudi pravice po svobodni rabi slovenskega jezika, postane potreba po enotnem slovenskem knjižnem jeziku nujna. Leta 1851 se pogodijo za uvedbo nekaterih novih oblik, glede katerih so se pogajali skoraj pol stoletja, in sicer:

  • namesto končnice -iga uvedejo končnico -ega,
  • de zamenjajo z da,
  • vpeljejo soglasniški sklop šč (prej samo š ),
  • uredijo sklanjatvene končnice pri samostalniku (bratom namesto bratam) in pridevniku (oblike po vseh treh spolih),
  • zamenjajo členek nar s členkom naj,
  • samoglasniški r pišejo brez polglasnika (vrt namesto vert).
Spremembe se lepo vidijo iz primerjave Prešernovih Poezij iz 1846 in 1866 (kot jih je prepisal Levstik).

Od srede 19. stoletja se je slovenski knjižni jezik razvijal na teh temeljih, v nenehnem boju za utrditev knjižnojezikovne norme. V glavni razvojni tok lahko prištejemo dela Antona Janežiča (koroški slavist, slovničar in urednik celovške slovstvene revije Slovenski glasnik), Frana Levstika, M. Cigaleta (sodeloval pri velikem nemško-slovenskem slovarju, 1860), na razvoj govorjenega knjižnega jezika je pomembno vplival Stanislav Škrabec (razprave o slovenskih knjižnih glasovih in naglaševanju). Najpomembnejši slovar tega obdobja pa je Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar (1894-95). Leta 2006 je Založba ZRC pri SAZU ta slovar na novo izdala. Leta 1899 izide prvi slovenski pravopis (avtor Fran Levec).

V 20. stoletju je velik korak naprej v razvoju slovenskega knjižnega jezika pomenila umetnost moderne, v znanost pa je slovenščina prodirala zlasti po ustanovitvi ljubljanske univerze (1919) in Akademije znanosti in umetnosti (1938).

Več informacij:

  1. Dular, J., R. Kirn, M. Kolar, B. Pogorelec, 1994: Slovenski jezik II. Maribor, Založba Obzorja.
  2. Pogorelec, Breda, 1967: Nastajanje slovenskega knjižnega jezika. V: Jezikovni pogovori II. Ljubljana, Cankarjeva založba.
Glej tudi
Cobiss.

Jezikovni pripomočki    Korpus FidaPlus
   Evrokorpus
   Slovarji in besedilne zbirke ZRC SAZU
   Jezikovni pripomočki podjetja Amebis
   WebCorp
   British National Corpus
   Hrvaški nacionalni koprus
   Slovarji in drugi viri
   Slovar informatike
   Terminološki slovar
   Razvezani jezik

Revije in literatura
   Jezik in slovstvo
   Slavistična revija
   Jezikoslovni zapiski
   Digitalna knjižnica Slovenije

Društva
   Slavistično društvo Slovenije
   Slovensko društvo za jezikovne tehnologije

Odprtokodni pisrniški programi
   OpenOffice
   Portable OpenOffice
   AbiWord
   Jarte Word Processor
   KOffice (Linux)
   IBM Lotus Symphony
   NeoOffice (MacOS)
   Gnome Office
   OmegaT
   PSPad

Prijatelji

Leilani Sailers
Radio Svarun
Ledinek



 


    Domov    Na vrh strani    Kontakt             

    Timarr sistemi - Vse pravice pridržane   Oblikovanje: TS_ikona.jpg, 843B Timarr sistemi Tine Marinšek s.p.